fbpx

Povzetek knjige: Rest, play, grow

Avtorica knjige: Deborah MacNamara

Rest, play, grow

Zmagovalne ideje knjige:

  • Knjiga govori o predšolskih otrocih:
  • Ko so majhni otroci porinjeni v neodvisnost prehitro, se nas zaradi nesigurnosti še dodatno oklenejo. S tem, ko jih skušamo pripraviti do tega, da bi postali zreli hitreje, kot bi bilo zanje naravno, jim lahko omejimo in uničimo duh otroštva.
  • Obstaja razlika med otrokom, ki se obnaša zrelo in otrokom, ki mu je bilo dano dovolj časa, da postane zrel. Postali smo prepričani, da je zrelo obnašanje enako kot dejanska zrelost.
  • Na primer: Majhne otroke lahko pripravimo do tega, da rečejo ‘Oprosti’ ali ‘Hvala’, a to ne pomeni, da nujno dejansko čutijo obžalovanje ali hvaležnost.
  • Naloga odraslih je, da vzpostavijo pogoje, ki otrokovim možganom omogočajo, da postanejo zreli na naraven način in ne da se borimo proti simptomom osebnosti predšolskega otroka.
  • Najboljši način, da otroku pomagamo vztrajati pri nalogi, je preko igre – nasprotje dela. To, da jim prezgodaj predstavimo delo, se nam lahko izjalovi in v otroku vzbudi frustracijo in upor.
  • Za večino otrokovega problematičnega vedenja se skrivata frustracija in vznemirjenost. Za to da otroka lahko naučimo, kako namesto udariti, brcniti ali odriniti, raje uporabiti besede, mu moramo pomagati povezati impulze z besedami, ki označujejo čustva. To naredimo tako, da otroku pomagamo poimenovati čustva in jih reflektirati. Na ta način impulze, ki jih otrok čuti, povežemo z besedami. Če otroka ustrahujemo z namenom, da bi nas ubogal, najpogosteje uničimo priložnost, da bi lahko razumel čustva, ki jih je doživljal.
  • Vlogo igre pogosto zelo zanemarjamo in podcenjujemo, saj se kot starši in učitelji pretirano osredotočamo na otrokove rezultate. Igro spregledamo, ker se osredotočamo na to, kako bi pohitrili otrokov razvoj.
    Ko se otrok igra, je fokusiran, zaposlen, se zabava in izkuša razne aktivnosti. Ko pa se osredotočamo na rezultate ali imamo že vnaprej določene cilje oz. pričakovanja, otrokovo igro spremenimo v delo.
  • Zakaj se morajo otroci igrati? Ker igra spodbuja njihov razvoj, jim pomaga uresničevati potencial, jim omogoča, da se izražajo, programira njihove možgane, da lažje rešujejo probleme, ohranja njihovo duševno zdravje in blagostanje, jim omogoča izražati kreativnost ter jim nudi varno okolje, kjer lahko trenirajo življenje – brez da bi se morali ukvarjati s posledicami.
  • Otroci so ena najbolj ustvarjalnih in radovednih bitij na svetu. Ko imajo otroci svoje ideje in vprašanja, so se sposobni marsikaj naučiti. Ne gre pa obratno – ne moremo otroka naučiti, da je ustvarjalen in radoveden.
  • Igra ima na otroka lahko zelo terapevtski učinek, saj mu omogoča, da varno izraža svoja globoka čustva. V namišljenih svetovih in fantazijskih okoljih jim je varno izražati svojo frustracijo, strah, žalost, razočaranje ali ljubosumje.
  • Igra pri vseh sesalcih igra ključno vlogo pri ohranjanju zdravega čustvenega funkcioniranja, saj nam pomaga zmanjševati stres in dolgčas ter povečuje vzdržljivost. Pomanjkanje igre pri predšolskih otrokih se povezuje s čustvenimi in socialnimi problemi v odraslosti.
  • Sociologa Sandra Hofferth in John Sandberg sta med letoma 1981 in 1997 odkrila kar 25% padca v času, ki ga otroci porabijo za igro. Odkrila sta tudi kar 55% padca v času, ki ga otroci porabijo za pogovore doma ter 18% porasta v času, ki je preživet v šoli, 145% porasta v času, ki ga otroci preživijo za delo za šolo doma ter 168% porasta v času, ki ga otroci preživijo, ko nakupujejo s starši. Igri se namenja vse manj časa na račun akademskih in strukturiranih aktivnosti in na račun aktivnosti, ki so vezane na potrošništvo.
  • Znotraj 6-letnega obdobja (med 1997 in 2003) se je igranje otrok zunaj zmanjšalo za kar 50%.
  • Skoraj 30% otrok, mlajših od 1 leto, gleda televizijo oz. posnetke povprečno 90 minut na dan. Več kot 60% otrok med 1. in 2. letom gledajo televizijo oz. posnetke več kot 2 uri dnevno. Nekateri podatki govorijo, da otroci, stari od 2 do 5 let na dan televizijo oz. posnetke gledajo več kot 2 uri, medtem ko drugi podatki pravijo, da se ta številka v resnici giblje okoli 4,5 ur na dan. To se dogaja kljub temu, da Ameriška akademija pediatrov svetuje, da otroci pod 2 leti niso izpostavljeni ekranom, stareši otroci pa naj bi imeli čas pred ekranom zelo omejen.
  • Prekomeren čas, preživet pred ekranom, pri majhnih otrocih vpliva na njihove osnovne potrebe, kot je spanje, ter se povezuje tudi z debelostjo ter motnjami pozornosti, učenja in s socialnimi problemi.
  • Vzgojitelj, ki se ukvarja s predšolskimi otroki, je dejal: ”V predšolskih skupinah, ki jih vodim, opažam razne situacije, ko otroci doživljajo tudi frustracijo. Doživljanje frustracije je seveda povsem naravno za to starost. Starši hitro na plan prinesejo svoj mobitel in ga dajo otrokom. Sprašujem se, koliko dodatnega časa za ekranom to pomeni in kaj se zgodi, ko starši ne znajo otroka pomiriti na noben drug način.” Pojav elektronskih naprav, s katerimi otroke zabavamo, otroke istočasno spremenijo v pasivne prejemnike, saj nimajo priložnosti, da bi raziskovali situacijo, v kateri so se znašli.
  • Tehnoloških naprav ni dobro imeti v otroških sobah in jih ni dobro uporabiti kot nagrado ali kot kazen (če jim jih vzamemo).
  • Pomembno je vedeti, da imajo otroci, ki so mlajši od 3 let, zelo majhno sposobnost se igrati sami, saj imajo močne relacijske potrebe (= potrebe po odnosih). Tako kot elastičen trak, se lahko raztegnejo le do določene mere, nato pa se morajo vrniti k svojemu viru navezanosti, se ponovno naužiti kontakta in bližine z vami, nato pa se šele lahko ponovno podajo v igro. Ko otrok postane bolj globoko navezan in se začne razvijati v samostojno osebo, se je sposoben igrati sam tudi daljša obdobja.
  • Raziskave ne potrjujejo učinkovitosti zgodnjih akademskih aktivnosti pri majhnih otrocih. Čeprav ima Velika Britanija zgodnje programe za branje za predšolske otroke, so otroci v Veliki Britaniji med najslabšimi v bralnih sposobnostih glede na otroke drugih evropskih držav, ki so začeli brati pri kasnejši starosti. Ni dokazov, ki bi kazali na to, da branje pri starosti 5 let vodi v večje akademske dosežke. Ne le to – siljenje otroka, da prezgodaj začne z akademskimi aktivnostmi, ima lahko negativen učinek na njegovo motivacijo po učenju in za otroka pomeni stres. Prezgodnje spodbujanje otroka k akademskih aktivnostim je povezano z upadom radovednosti in ustvarjalnosti. Predšolski otroci, ki se udeležujejo vrtcev, ki dajejo poudarek na akademskih aktivnosti, kažejo več tesnobe ob testih, manj ustvarjalnosti in šolo dojemajo bolj negativno kot otroci, ki so v vrtcu, ki daje poudarek igri.
  • Otroci naj ne bi garali za našo ljubezen in naklonjenost. Otroci naj bi si odpočili v vedenju, da nekdo skrbi zanje, in se tako lahko igrajo ter rastejo. Zato so odnosi tako pomembni.
  • Več kot 60 let raziskav potrjuje, da vsak otrok potrebuje vsaj eno močno, ljubečo osebo, na katero se naveže.
  • Za zdrav razvoj otroka mora biti otrok navezan na svoje skrbnike. Lahko pa je navezan tudi na objekte in druge ljudi, od plišastega medvedka do starih staršev. Otrok ne more biti preveč navezan. Lahko je le premalo močno navezan.
  • Leta 1958 je John Bowlby, britanski psihiater, ki je skoval izraz navezanost, povedal staršem: ”Otrokova potreba po mamini ljubezni in prisotnosti je ravno tako velika kot njegova potreba po hrani.” Povedal je, da moramo pričakovati, da bodo majhni otroci svojih starševm podajali nenehne in neprizanesljive zahteve po pozornosti in ljubezni, še posebej kot so prestrašeni ali vznemirjeni. Bowlby je dejal, da je to naraven proces in da, čeprav se starši lahko počutijo preplavljene s tem in izčrpane, se bodo te zahteve otroka zmanjšale z njegovim zdravim razvojem in nastal bo otrok, ki se bo počutil varnega.
  • Odrasli so tisti, ki so odgovorni za to, da zadovoljijo otrokovo potrebo po odnosu.
  • Primarna navezanost ni nujno na osebo, ki je otroka rodila, pač pa na osebo, ki za otroka konsistentno skrbi.
  • Čeprav so dojenčki ob rojstvu oblikovani tako, da prepoznajo zvoke in vonj svoje biološke mame, traja v povprečju 6 do 8 mesecev, da njihovi možgani določijo eno osebo kot njihovo primarno figuro navezanosti.
  • Če želite določiti na koga je navezan vaš enoletnik, bodite pozorni na to, koga oponaša pri govorjenju in vedenju.
  • Potreba po lastništvu in ljubosumje, ko morajo koga deliti, je zdrav in naraven pojav pri majhnih otrocih.
  • Čeprav lahko posesivnost dvo- ali troletnikov vodi v bitke za teritorij, lahko to vzamemo tudi kot kompliment odnosu – lastijo si le tiste ljudi in stvari, na katere so navezani.
  • Otrokova lojalnost je eden izmed najboljših znakov, da gre navezanost pri dvoletniku v pravo smer.
  • Pri približno 3. letu starosti se otrokova navezanost kaže skozi pomembnost. V tem času bodo iskali situacije, kjer bodo v očeh tistega, na katerega so navezani, delovali posebno in pomembno. Želeli si bodo odobravanje in priznavanje, da so videni in slišani z njegove strani. Otrok lahko na primer išče pozornost in pohvalo preko besed: ”Poglej me” ali ”Poglej, kaj sem naredil/-a!”
  • Starši so pogosto šokirani, ko njihov otrok prične lagati. Dobra novica je, da laganje pomeni, da se njegovi možgani razvijajo in da se je otrok spodoben ukvarjati z mislimi in občutki, ki so si med sabo nasprotujoči. Laganje signalizira konec otrokove predšolske osebnosti.
  • Benjamin Spock je dejal, da obstaja le en recept, kako skrbimo za otrok, in to je, da v njih uživamo.
  • Time out-i in kaznovanje s separacijo ‘delujejo’, ker se otrok ustraši za odnos, ki ga ima z nami. Predšolskemu otroku smo mi oz. njegova navezanost na nas življenjskega pomena. Če otroku zagrozimo, da ga bomo nekje pustili ali mu signaliziramo, da nam ni več pomemben, se otrok ustraši za sam odnos in se zato raje hitro podredi in ‘uboga’, kot da bi tvegal odnos. Avtorica knjige tovstne načine discipliniranja močno odsvetuje.
  • Predšolski otroci še ne znajo poskrbeti za svoja čustva. V tem obdobju se šele učijo, kako se čustva sploh imenujejo in jih še ne znajo nadzirati. Starši moramo nehati prelagati odgovornost za otrokova čustva na otroka s stavki, kot so: ”Umiri se.”, ”Kontroliraj se.”, ”Zakaj že ne moreš tega razumeti?”, ”Že stokrat sem ti povedala…”, ”Nehaj s tem.”, ”Nehaj biti tak.”, ”Razmišljaj pozitivno.”, ”Zakaj jokaš? Ti bom že pokazal, zakaj se joka.” Itd. Poskrbeti moramo za njihovo frustracijo in solze, saj so te jasen znak, da otrok potrebuje našo pomoč pri razumevanju svojega doživljanja.

Kaj mi je bilo všeč:

  • Res gre za knjigo, polno uporabnega znanja. Zmagovalnih idej je bilo preveč, da bi vse zapisala.
  • Všeč mi je poudarek na teoriji navezanosti.
  • Ena izmed zelo uporabnih idej knjige je tudi ta, da otroku pomagamo, da se premakne od ene dejavnosti k drugi na ta način, da se z otrokom najprej povežemo preko dejavnosti, ki jo tisti trenutek počne, nato pa ga povabimo v drugo dejavnost.

Npr. Če otrok gleda risanko: če bomo prišli do njega, ugasnili televizijo in rekli, da mora iti večerjati, bo otrok zelo verjetno razburjen in se bo zelo upiral. Če pa namesto tega pridemo do njega, kakšno minutko z njim pogledamo risanko, se pogovorjamo in nato povemo, da bomo zdajle kmalu risanko ugasnili, saj bo šel večerjati, bo otrok to bistveno lažje sprejel.

Kaj mi ni bilo všeč:

Nič kaj dosti me ni zmotilo pri tej knjigi.

Je vredna branja?

Ja, zelo jo priporočam vsem, ki imate doma predšolskega otroka!

Želite prebrati zmagovalne ideje še kakšne knjige?

Namenoma izbiram knjige, ki so (vsaj nam Slovencem) manj poznane. Tako obstaja velika verjetnost, da te knjige (še) niste brali. Ti kratki povzetki so povsem subjektivni. Nekatere od prebranih knjig so me navdušile, druge sploh ne. Verjamem pa, da ima večina vsaj kakšno zmagovalno idejo, ki nam vsem lahko pride zelo prav. Za objavo izbiram poljudno psihološke teme.

Če želite vsak 1. torek v mesecu prejeti zmagovalne ideje nove knjige, vas vabim, da se naročite na brezplačne Hočem več e-novičke:

 

Phone: 041 995 663
Parmova 14 v Ljubljani