fbpx

Povzetek knjige: Thirty million words

Avtorica knjige: Dana Suskind

Thirty million words

Zmagovalne ideje knjige:

  • Do 3. leta človeški možgani, ki vključujejo 100 milijard neuronov, zaključijo 85% svoje fizične rasti. Raziskave kažejo, da je razvoj možganov izredno povezan z jezikom v otrokovem okolju. To ne pomeni, da se možgani nehajo razvijati po treh letih, pomeni pa, da so prva 3 leta kritična.
  • Avtorica je kot zdravnica pri gluhih otrocih opravljala postopek vstavitve t.i. polževega vsadka (ang. cochlear implant). Če so otroku diagnozo gluhosti postavili zgodaj, je polžev vsadek otroku omogočal, da je slišal. Če pa so otroku diagnozo gluhosti postavili kasneje in je bil otrok tako starejši, ko je prejel polžev vsadek, le-ta ni pomenil tako velike spremembe v otrokovemu sluhu. Za to, da polžev vsadek uspešno deluje, je potrebna nevroplastičnost – to je sposobnost, da se možgani razvijajo skupaj z novimi dražljaji. Čeprav so možgani za učenje jezika do neke mere nevroplastični pri vseh starostih, so za razvoj jezika ključna prav prva 3-4 leta. Izjema so le tisti, ki so oglušeli po tem, ko so se že naučili govoriti in imajo torej že razvite nevrološke poti. Tisti, ki pa se rodijo gluhi, in nato prejmejo polžev vsadek pri kasnejši starosti, sicer slišijo zvoke, a bodo le redko imeli sposobnost razumeti pomen teh zvokov.
  • Avtorica opisuje, kako simpatično dramatični so trenutki, ko otroček prvič v življenju sliši. Otrok se ponavadi odzove z osuplim izrazom, nato pa se nasmehne, zakrohota ali tudi zajoka. Avtorica pravi, da je izkušnja izredno ganljiva. Če želite, lahko v Youtube vtipkate ‘cochlear implant activations’ in boste tudi sami videli.
  • A čeprav otrok nato lahko sliši, se pot tu ne konča. Njegovi možgani še ne vedo, kaj ti zvoki predstavljajo. Najprej se morajo naučiti, preden otrok dejansko lahko spregovori.
  • Avtorica opisuje študijo (Hart in Raisley), ki je pokazala, da so majhni otroci, ki so rojeni v revščini, izpostavljeni drugačni kakovosti jezika kot otroci, rojeni v družine z višjim socialno-ekonomskim statusom. To se kasneje povezuje tudi z akademskim uspehom otroka. Raziskava je ugotovila, da so pri tem ključne razlike v kakovosti besed, ki so jih starši izrekali otroku. Ključen faktor torej ni bil socialno-ekonomski status, pač pa izpostavljenost jeziku. Pomembne so bile besede.
  • Otroci, ki prejmejo polžev vsadek in živijo v domačem okolju, kjer so izpostavljeni bogatemu jeziku, zelo lepo napredujejo. Tistim, ki ravno tako prejmejo polžev vsadek, a živijo v okolju, kjer je jezik bolj skop, pa ne gre tako dobro.
  • Raziskovalci so preučevali, koliko besed majhni otroci v povprečju slišijo. V eni uri so tisti otroci, ki so odraščali v družinah z višjim socialno-ekonomskim statusom, slišali v povprečju 2000 besed, medtem ko so otroci, katerih starši so bili na socialni podpori, slišali v povprečju 600 besed. Starši z višjim socialno-ekonomskim statusom so se na svoje otroke odzivali približno 250-krat na uro, medtem ko so se starši z nizkim socialno-ekonomskim statusom na svoje otroke odzivali približno 50-krat na uro.
  • Otroci iz družin z višjim socialno-ekonomskim statusom so na uro slišali približno 40 izrazov odobravanja, medtem kot so otroci s starši na socialni pomoči prejeli v povprečju le 4 izraze odobravanja.
  • Denar, rasa, spol ali vrstni red rojstva ne igrajo glavne vloge pri otrokovi sposobnosti učenja. Glavni faktor, ki je odločilen za kasnejšo sposobnost učenja in akademsko uspešnost, je kako veliko in na kakšen način se starši pogovarjajo z otrokom.
  • Otroci, ki so odraščali v družinah, kjer so se starši veliko pogovarjali z njimi, so napredovali bolje, ne glede na izobrazbeni ali ekonomski status družine.
  • 30 milijonov besed je razlika v številu besed, ki so jih otroci iz družin z višjim socialno-ekonomskim statusom slišali glede na otroke iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom do konca prvih treh let življenja. Otroci iz družin z višjim socialno-ekonomskim statusom so torej slišali 30 milijonov več besed.
  • Ko govorimo o 30 milijonih besedah, ne govorimo o 30 milijonih različnih besedah. Govorimo o vseh izgovorjenih besedah – tudi, ko so besede ponovljene.
  • Otroci, katerih starši so se z njimi veliko pogovarjali, so hitreje napredovali v besednem zakladu in so dosegali višje IQ rezultate pri 3. letu in tudi kasneje.
  • Seveda že brez raziskav vemo, da to, da otroku 30 milijonkrat rečemo ‘Utihni!’, otroku ne bo pomagalo, da se razvije v inteligentno, produktivno in stabilno osebo. To je potrdila tudi prej omenjena raziskava (Hart in Risley). V družinah, kjer je bila večja količina besed, je bil sam jezik tudi bolj bogat, kompleksen in raznolik. Poleg tega je bilo tudi več pozitivnih povratnih informacij. Jezik, ki so ga otroci iz tovrstnih družin slišali, je bil bolj pozitiven in spodbuden.
  • Pred tem nihče ni pomislil (razen redkih izjem), da je mamino čebljanje svojemu dojenčku, kako bosta ‘šla zdaj pa nina nana’ ali ‘Kdo je mamin zlati mali fantek?’ dejansko izredno pomembno.
  • Ne uporabljam baby-talka (=ne govorim po ‘dojenčkasto’)” se pohvali marsikatera mamica. A presenečenje! Baby talk je dejansko dober. Ko mamica svojemu dojenčku skoraj instinktivno z visokim glasom in rahlo spremenjeno izgovorjavo pove ”Mamicaaa ma toook radaaa svojga sooončka!” to dojenčku pomaga, da se lažje in hitreje navadi na jezik, ki ga bo uporabljal, kažejo raziskave. Čeprav na prvi pogled deluje kot le izraz mamine ljubezni, dejansko pomaga dojenčkovim možganom, da lažje razločijo posamezne zvoke in se hitreje učijo.
  • ”Zakaj potem dojenčka preprosto ne postavimo pred televizijo, kjer bi slišal veliko besed, mi pa bi imeli čas še kaj postoriti?” Ker so dojenčkovi možgani rezultat evolucije in se jezika ne učijo pasivno, temveč v okolju, kjer so deležni odzivov in socialne interakcije. Ključ je torej, da se na otroka odzivamo in se z njim pogovarjamo – že ko je dojenček.
  • Raziskava dr. Patricije Kuhl to zelo lepo pokaže: V raziskavi so 9-mesečne ameriške dojenčka izpostavili kitajščini. Polovica dojenčkov je slišala njim neznani jezik preko materinske figure, ki je kombinirala kitajščino z materinsko toplino. Druga polovica dojenčkov je slišala točno enake kitajske besede, a preko audio posnetkov ali video posnetkov. Po 12-ih obiskih laboratorija, kjer so se učili kitajsko, so tisti dojenčki, ki so slišali kitajščino preko dejanske osebe, znali indentificirati kitajščino. Druga skupina dojenčkov tega ni zmogla.
  • Raziskava (dr. Levine) je pokazala, da so bili otroci, ki so bili izpostavljeni več besedam, ki so se nanašale na prostorsko predstavo (npr. kvadrat, ravno, okroglo itd.), uspešnejši pri testih prostorske predstave.
  • Mame konsistentno precenjujejo matematične sposobnosti svojih sinov in podcenjujejo matematične sposobnosti svojih hčera, tudi ko so soočene z dejanskimi dosežki svojih otrok na področju matematike. Starši v matematične aktivnosti pogosteje vključujejo svoje sinove kot hčere. Ko so punce uspešne na matematičnih področjih, to pogosto pripišemo trdemu delu. Ko jim ne uspe, pa to pripišemo njihovi slabši sposobnosti za matematiko. In obratno, ko fantom uspe, je to zaradi njihovih spodobnosti in ko jim ne uspe, je to zato, ker ‘se niso dovolj potrudili’.
  • V študiji (profesor Dweck), ki je zajemala 128 otrok, so otroci dobili nalogo, da rešijo uganko. Ko so končali, so nekatere otroke pohvalili, da so pametni, druge pa, ker so trdo delali. Nato so otrokom ponudili 2 možnosti: da rešijo še drugo nalogo, ki je težja, a preko katere bi se veliko naučili, ali pa da rešijo nalogo, ki je podobna prvi. 67% otrok, ki so jih pohvalili, da so pametni, je izbralo lažjo nalogo, medtem ko je 92% otrok, ki so jih pohvalili za trdo delo, izbralo težjo nalogo.
  • Ko otroku pomagamo, da razvije vztrajnost pri reševanju problemov, je bolje, da pohvalimo njihovo vedenje. Ko pa želimo otroku pomagati razviti sočutje in prijaznost, je bolje, da pohvalimo njega kot osebo.
  • To potrjuje več študij, med drugim tudi študija, ki je zajemala otroke, stare med 3 in 6 let. Tisti otroci, ki so jih prosili, če bodo ‘pomagači’ (=se nanaša na osebo), so pogosteje pomagali raziskovalcu pospraviti razmetan prostor, kot tisti otroci, ki so jih prosili, če bi pomagali (=se nanaša na vedenje).
  • Podobno se pokaže tudi pri odraslih. Ena izmed študij je pokazala, da občutno manj odraslih oseb goljufa pri testu, če jih prosijo, da ‘ne bodo goljufi’, kot če jih prosijo naj ‘ne goljufajo’. Celo to – skupina, ki so jih prosili, naj ne bodo goljufi, sploh ni goljufala.
  • Vedno več raziskav potrjuje, da novoroječki, ki jih starši pustijo jokati, ne da bi z njimi kakorkoli komunicirali, doživljajo toksičen stres. Če se to nadaljuje, to vpliva na otrokove možgane. Ti otroci imajo pogosto več težav pri učenju, uravnavanju čustev in vedenja ter pri zaupanju drugim. Več tveganja imajo tudi za debelost, diabetes, kardiovaskularne bolezni in avtoimune bolezni.
  • Z otrokom se čim več pogovarjajmo! Že od prvega dne naprej. Pri tem je pomembno, da se mu res posvetmo, ko se z njim pogovarjamo (to, da je otrok le zraven, medtem ko se pogovarjamo z nekom drugim, nima enakega učinka). Izredno koristno za otroka je branje knjig, saj je na ta način izpostavljen širokemu besednemu zakladu. Najbolje je otroku brati že od rojstva naprej. Raziskave kažejo, da imajo tisti otroci, ki so jim brali že od rojstva naprej, širši besedni zaklad in boljše matematične sposobnosti, ko vstopajo v vrtec.
  • To, da otroku ponudimo možnost izbire, ga spodbuja, da razmišlja samostojno.
  • Ameriška akademija za pediatrijo priproča nič televizije za vse otroke, ki so stari manj kot 2 leti. Za otroke, ki so stari več kot dve leti, naj bi bil čas za ekranom omejen na manj kot 1-2 uri na dan. To ne zajema le televizije, temveč karkoli z ekranom – računalnik, tablice, telefon itd.

Kaj mi je bilo všeč:

Knjiga je odlična. Je praktična in lahko razumljiva. Temelji na raziskavah in ponuja tudi konkretne strategije, kako otoku pomagati pri razvoju. Zmagovalnih idej je bilo preveč, da bi jih vse zapisala.

Kaj mi ni bilo všeč:

Prav nič me ni zmotilo pri tej knjigi.

Je vredna branja?

Vsekakor! Mislim, da je knjiga obvezno branje za vsakogar, ki ima doma predšolske otroke oz. namerava kmalu imeti otroke.

Želite prebrati zmagovalne ideje še kakšne knjige?

Namenoma izbiram knjige, ki so (vsaj nam Slovencem) manj poznane. Tako obstaja velika verjetnost, da te knjige (še) niste brali. Ti kratki povzetki so povsem subjektivni. Nekatere od prebranih knjig so me navdušile, druge sploh ne. Verjamem pa, da ima večina vsaj kakšno zmagovalno idejo, ki nam vsem lahko pride zelo prav. Za objavo izbiram poljudno psihološke teme.

Če želite vsak 1. torek v mesecu prejeti zmagovalne ideje nove knjige, vas vabim, da se naročite na brezplačne Hočem več e-novičke:

Phone: 041 995 663
Parmova 14 v Ljubljani